Tao medveda Pu-ja

“Niti slišal nisem za nepopisan list,” je rekel Pujsek.
“Jaz tudi ne,” je pritegnil Pu in se popraskal po ušesu.
“Tako se samo reče,” sem pojasnil.
“Kako se samo kaj?” je vprašal Pu.
“Tako se reče. Če rečeš ‘nepopisan list’, je isto,
kot če bi rekel ‘tak kot Pu’.”
“Hm, in to je vse?” je vprašal Pujsek.
“Samo zanimalo me je,” je rekel Pu.
Pu nam ne zna z besedami opisati nepopisanega lista;
zna samo biti nepopisan list. In tak je njegov pravi pomen.
“Vzoren opis. Hvala, Pu.”
“Malenkost,” je rekel Pu.

Če odšteješ ostrino, zapletenost in še nekaj malenkosti, ki motijo, prej ali slej spoznaš preprosto, otročjo in zelo tajno skrivnost, ki jo poznajo tisti, ki so kot nepopisan list: da je življenje zabavno. Značaj nepopisanega lista nam omogoča, da uživamo ob preprostih, mirnih, naravnih in jasnih rečeh. Sem sodi tudi sposobnost, da ravnaš spontano in se ti vse posreči, pa naj se to drugim zdi še tako čudno.

Bistvo načela nepopisanega lista je, da imajo vse stvari v svoji prvotni enostavnosti naravno moč, ki se hitro pokvati in izgubi, brž ko izgine enostavnost. Običajni kitajski slovar pisemko Pu obrazloži kot “naraven, preprost, jasen, pošten”. Pu sestavljata dva med seboj povezana glasova: prvi je “radikal”, ki ponazarja osnovi pomen drevesa ali gozda. Drugi je “fonem” ali glas in pomeni gosto podrast ali goščavo. Iz “drevesa v goščavi” nastane drugačen pomen besede: “stvari v naravni obliki”.

Osnovno načelo se ne nanaša le na stvari z njihovo naravno lepoto in namenom, temveč tudi na ljudi. Ali na medvede. In tako pridemo do Puja, ki je povzetek nepopisanega lista. Če ga vzamemo za dokaz tega načela, je morda tu in tam videti kar malce preveč enostaven ...

"Benjamin Hoff: “Tao medveda Puja"